Obdobje od 1945 do osamosvojitve

18. novembra 1947 je bila ustanovljena družba Soške elektrarne Nova Gorica d.o.o.. Družba od italijanskih elektriških družb je pod svojo oskrbo prevzela dve veliki in osem malih hidorelektrarn. Osnovna naloga novega podjetja je bila povezati elektrarne na Primorskem.

Soške elektrarne so med Doblarjem in Klečami zgradile 110 kV daljnovod na lesenih drogovih, ki je omogočil vključitev v slovensko omrežje elektrarni Doblar.

Soške elektrarne so kot podjetje državnega pomena prešle iz zvezne v republiško last. Njihov direktor je postal Lado Kerševan, in sicer jih je vodil 25 let.

Soške elektrarne so prvič razširile svojo dejavnost in postale podjetje, ki se ne ukvarja samo s proizvodnjo, ampak tudi s prenosom in prodajo električne energije. Dejavnost prenosa električne energije so opravljale do leta 1990. Zaradi nove dejavnosti prenosa električne enregije je bila v 60. in 70. letih večina investicij usmerjena v izgradnjo prenosnih objektov.

Zgrajena je bila nova transformatorska postaja Gorica, ki je ob koncu gradbenih del postala napajalno središče za severni del Primorske.

Obratovati je začel lastni območni center vodenja v Novi Gorici.

Pričela se je gradnja hidroelektrarne Ajba s prvim vgrajenim cevnim agregatom. Ta projekt je bil rezultat skupnega sodelovanja in znanja družb Litostroj in Rade Končar.

V Divači so gradili razdelilne postaje z razvodom 220 kV, ki so povezale Slovenijo, Italijo in Hrvaško. Šlo je za pomemben del t. i. SÜDEL zanke, preko katere je bila takratna jugoslovanska 220 KV mreža povezana z zahodnoevropsko energetsko mrežo.

Soške elektrarne so sprejele samoupravni sporazum o združevanju. Februarja naslednje leto so bile vpisane v sodni register kot organizacija s petimi temeljnimi organizacijami združnega dela (TOZD).

To leto pride do razširitve razdelilne transformatorske postaje Koper. Istega leta se je zamenjalo tudi vodstvo podjetja - dolgoletnega direktorja Lada Kerševana je nadomestil Valentin Golob.

Začela se je gradnja elektrarne Solkan kot zadnje v verigi elektrarn na spodnjem delu reke Soče. Zeleno luč za njeno gradnjo je pomenil podpis Osimskih sporazumov, ki je določal meddržavno mejo med Italijo in Jugoslavijo. Solkanska elektrarna je predstavljala začetek uresničevanja ideje o verigi desetih elektrarn na Soči iz časov med obema vojnama.

Začela se je gradnja 400 kV omrežja. To je bil velik korak v zgodovini Soških elektrarn, saj je 400 kV omrežje omogočalo povezavo Jugoslavije in Zahodne Evrope z veliko prenosno močjo. Prenosna sposobnost 220 kV SÜDEL zanke je bila zaradi porasta povpraševanja po električni energiji že na robu zmogljivosti.

Obratovati je začela prva mala hidroelektrarna Knežke Ravne 1. Zaradi energetske krize v 70. letih je bil pomen malih hidroelektrarn zelo velik. Knežke Ravne 1 so bile prve od dvanajstih hidroelektrarn, ki so jih Soške elektrarne zgradile v letih 1977 – 2005.

Obratovati začne druga največja hidroelektrarna Soških elektrarn v Solkanu. To je bila prva daljinsko vodena elektrarna v Jugoslaviji in je v celoti rezultat znanja domačih strokovnjakov. Elektrarna je bila vključena v omrežje z 110 kV daljnovodom Solkan – Nova Gorica.

Na potoku Zapoška je bila zgrajena elektrarna Cerkno.

Na reki Idrijci se je končala gradnja elektrarne Trebuša.

Obratovati je začela elektrarna Jelenk, najmanjša med malimi hidroelektrarnami Soških elektrarn.

Na reki Unec je bila zgrajena elektrarna Planina.

Obratovati je začela hidroelektrarna Zadlaščica z dvojno namembnostjo. Namenjena je tako proizvodnji električne energije kot dobavljanju pitne vode na širšem tolminskem območju. Še danes spada med večje proizvodne objekte Soških elektrarn in je po količini proizvedene energije na šestem mestu.

Končala se je gradnja elektrarne Mrzla Rupa na Idrijci. Sočasno ob gradnji elektrarne so Soške elektrarne sodelovale pri obnovi znamenitih Idrijskih klavž.